Sebastian Kawa, Koroški aeroklub in naš Polikarpov PO-2

kar tako malo o vsem kar ne spada drugam

Sebastian Kawa, Koroški aeroklub in naš Polikarpov PO-2

OdgovorNapisal/-a Aleš Fink » To Sep 24, 2013 12:11 pm

Spoštovani kolegi!

Objavljamo prevod, članka, ki ga je po obisku v našem aeroklubu na letališču v Slovenj Gradcu objavil Sebastian Kawa na svoji spletni strani:

http://www.sebastiankawa.pl/4420/po-2-n ... m-gradcem/

Besedilo smo v aeroklubu prevedli z veliko entutiazma in brez pomoči strokovnjakov za slovenski in poljski jezik, zato verjetno ne ustreza vsem robnim pogojem slovenskega knjižnega jezika vendar iskreno upamo, da boste z veseljem prebrali kaj meni o obisku pri nas najboljši jadralni pilot vseh časov :D



PO-2 nad Slovenj Gradcem


Na povabilo Mariusza in Iwone Kosi smo obiskali Koroški aeroklub in si ogledali nevsakdanje letalo v Mislinjski Dobravi pri Slovenj Gradcu.
Potovanja so vedno priložnost, da vidimo nekaj novega; in pri ogledu sveta z višine se horizont razširi na nepozaben način. Ob priložnosti za kratke družinske počitnice mi je z malo iznajdljivosti uspelo načrtovati bivanje v kampu v bližini Bleda, v Lescah. Ta kraj pod Triglavom je zelo lep, primeren za aktiven počitek in manj za tiste, ki hrepenijo po lenarjenju na soncu. Slovenija je zelo čista in dobro organizirana za aktivne počitnice; ogromno je označenih poti in tudi asfaltiranih stez samo za kolesarje ter rek in jezer za veslanje s kajaki. Bled z okolico je le en del atrakcij, ki jih ponuja Slovenija. Za mene in za Darka Žbika je bilo predvsem pomembno letališče, s katerega sva s prijateljem pilotom Jankiem Krzyžanowskim z Nimbusom letela že pred nekaj dnevi. Tokrat nisva imela svojega jadralnega letala in sva si izposodila Leščanskega DG 500. To letalo nudi dosti udobja, da se z njim lahko podaš na ne preveč zahtevne prelete in je tudi bolj enostavno za letenje kot Nimbus. Priložnost za letenje sva imela isti dan, ko smo bili povabljeni v aeroklub Slovenj Gradec. Zaradi tega sva morali malo skrajšati prelet nad alpami, a bilo je vredno.
Mislinjska Dobrava je ob meji z Avstrijo (v tako mali državi je pravzaprav vse blizu meje), obkrožena je s hribovjem Pohorje in je samo en korak od masiva Kamniško-Savinjskih alp. Te gore tudi ločijo aerokluba Slovenj Gradec in Lesce, a je z jadralnim letalom bolj praktično in enostavno izkoristiti pobočje Karavank vzdolž meje z Avstrijo. Sive, gladke kot miza in poraščene s travo z južne strani idealno delajo in dajejo termiko. Njihove severne stene so skalnate in praktično cel dan v senci. Teden dni prej, ko smo se vračali z jadralnim letalom, smo bili zelo blizu Slovenj Gradca, saj je to praktično vzhodni konec hribov in tako smo podaljšali let z namenom izgubljanja višine. S tega stališča je letališče v Mislinjski Dobravi v Slovenj Gradcu najboljše izhodišče za dolgi prelet, ker v fazi doleta lahko pretvoriš višino nad Julijskimi alpami v preletene kilometre. Do Lesc letiš mimo Triglava na višini okrog 2000m. Z letališča v Slovenj Gradcu je Boštjan Pristavec kot prvi v Sloveniji naredil tudi prelet 1000 km.
Zaradi jadranja tega dne smo v Slovenj Gradec prispeli pozno zvečer. Pričakala in pozdravila nas je majhna skupina entuziastov letenja z Matejo in Danijelom Kotnikom, ki vodi Koroški aeroklub. Povabili so nas v hangar in pokazali klubska letala; poleg jadralnih letal je v hangarju stala unikatna dragocenost – obnovljen Polikarpov. Teh je na svetu ostalo zelo malo, letečih še manj.
Letališče v Slovenj Gradcu ima poleg travnate tudi asfaltno stezo ,ostanek vojaških ambicij bivše Jugoslavije; obdano je s hribi in gozdovi, ki dajejo zelo dobre termične pogoje. Na letališču je tudi hotel s konferenčno sobo in restavracijo s prijetnimi letalskimi dodatki.
Dogovorili smo se za letenje naslednji dan z letalom - vojnim veteranom – Polikarpovom. Nisem entuziast letenja s takšnimi perlami, preprosto mi jih je škoda. A gostitelji so nam zelo navdušeni želeli pokazati tega paradnega konja, zato sem se usedel v kabino. Motor je zvezda M11, ni preveč glasen, ob nizkih obratih je propeler dokaj tih. Motor je malo modificiran in ima dograjen zaganjač na stisnjen zrak. Rezervoar omogoča pet štartov motorja, nato ga je potrebno ponovno napolniti. To je podobno kot pri letalih Jakowlew in AN2. Ta letala niso več toliko v uporabi, a imajo vedno večjo muzejsko vrednost.
PO-2 je zgrajen za travnata letališča in ima zadaj »drljačo«. Mehanik iz Mislinjske Dobrave jo je zamenjal z vodljivim kolesom, kar zgleda kot iznajdljiva in varna rešitev, koristna za vožnjo tudi po asfaltu. Letalo je opremil tudi z zavorami, katerih v originalu sploh ni bilo.
Usedel sem se v kabino na sprednji sedež, po kratki inštruktaži mehanika sem vključil pnevmatski ventil in propeler je oživel. Po navodilu, kot se da najbolj nežno in previdno, sem upravljal s plinom motorja, da mi le-ta ne bi ugasnil ali »usekal nazaj«, kar povzroči oblak dima in iskre iz izpušnih cevi. Idealno za motociklista, ki hoče znervirati mimoidoče, a tu ne gre za to. V zraku odmeva klasičen ropot motorja , znan iz mnogih starih filmov, v katerih preko zaslona leti letalo. Velikokrat sem razmišljal, kateri letalski motor tako lepo »poje«. Sedaj sem imel priložnost videti PO-2 na letališču in tukaj, v Slovenj Gradcu, so se stvari razjasnile. Na zadnjem sedežu je sedel tast Boštjana Pristavca. Nisva imela nobene komunikacije razen preko inštrumentov, zato sem se potrudil nežno manevrirati v vseh fazah- vožnje na tleh, poletanja in letenja, da ne bi silil inštruktorja v intervencijo. Letalo se je odlepilo od tal praktično z mesta in pri hitrosti, komaj kaj večji od pešca. Motorju malo primanjkuje moči za 1000kg maso letala, a majhna vzletna hitrost ti daje občutek večjega pospeška kot pri Cessni 150, ki se po vzletu komaj drži v zraku. PO-2 dobro drsi skozi zrak in so ga med vojno uporabljali tudi kot nočni bombnik. Letalo me je prevzelo, tako da sem se z gestami dogovoril z inštruktorjem in izvedel nizek prelet nad letališčem. Le-ta je izpadel višje kot sem želel, ampak nisem hotel dušiti motorja do nule zaradi akustičnega efekta in možnosti podhladitve motorja. Ko se je zemlja zopet oddaljila od koles, sem čutil, da inštruktor nič več ni interveniral, prijel sem krmilo in se odločil za pristanek. Na travi, seveda. Po pristanku sem dobil pohvalo za precizno izveden pristanek. Oh ja, ko bi pri letenju šlo le za to…
Nato se je v letalo na zadnji sedež usedel Darek Žbik in polet je bil bolj dinamičen, saj si je mehanik-pilot s sprednjega sedeža lahko dovolil veliko več.
Vse, kar je dobro in lepo, se hitro konča in tako je bilo treba letalo pospraviti v hangar. Njegov skrbnik, vojaški mehanik, je ob tem še pospravil mitraljez z zadnjega sedeža in nanj položil veliko slovensko zastavo.
Aeroklub je majhen, praktično kot »družinski klub« entuziastov, a odprt za vse in vselej srčno vabijo goste, tudi tiste, ki govorimo v zelo podobnem slovanskem jeziku. Nič nas ne zadržuje, da jih ne bi v prihodnosti obiskali. A da tu ne izgubljamo časa in se ne nadejamo strahu je bolje, da se najprej naučimo pravil letenja v gorah v domačih hribih.

Sebastian Kawa, 27.08.2013 Prevod: Iwona Ewa Kosi
Aleš Fink
 
Prispevkov: 76
Pridružen: Po Nov 09, 2009 8:16 am

Vrni se na Splošne debate

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 2 gostov