Spoznavanje Alpskega letenja

kam bi radi šli, kam gremo, kje smo bili, kaj smo delali... ni nujno da je povezano z letenjem

Spoznavanje Alpskega letenja

OdgovorNapisal/-a skavalic » Če Avg 29, 2013 9:46 pm

Mnenjne ostalih pilotov, ko teče debata o letenju, da je ravno v hribih doživljanje letenja najmočnejše lahko potrdim. Bližina terena nam daje občutek hitrosti, sam sem pri letenju veliko bolj pozoren in koncentriran, kar pomeni, da je doživljanje dogajanja še bolj napeto in vznemirljivo kot sicer. A vendarle marsikdaj piloti doživetja obdržimo zase in ostanejo le spomin in sicer zanimivih zgodb, ki bi jih rad še kdo slišal in podoživel ne delimo, zato tudi slabo skrbimo za popularizacijo našega športa. Tokrat sem se dločil narediti izjemo. Svoje doživetje in odpravo v Bovec opišem mogoče kot vzpodbudo še kakemu mlademu pilotu, ki bi se rad podal na pot odkrivanja letenja v Alpah.

Še preden smo šli Postojnčani v Prievidzo, mi je Boštjan obljubil, da me še letos pelje v Bovec, da malo spoznam Alpsko letenje in mi pokaže nekaj osnov v dvosedem letalu Blanik. Boštjan ni še nikoli razočaral in vedel sem, da se lahko nanj zanesem. Priliko sva dobila v tednu, ko je na dan Marijinega vnebovzetja praznik. Most sva izkoristila za idejo o podaljšanem vikendu v Bovcu. V četrtek je bilo napovedano sicer zelo vetrovno vreme, zato sva se odločila, da kreneva šele v petek. Zjutraj sva se dobila ob sedmih, zložila letalo, pripravila vse dokumente, padalo in ostale reči po ustaljenem spisku. Ker sva izračunala, da imava še obilico časa, sva se ustavila še v Boštjanovem rojstnem kraju na kavi, malo pokramljala o psu, ki je mirno počival pred hišo. Nato sva šla. Do Bovca. Vedel sem, da nas bosta tam pričakala še Nejc in Nina, ki sta kolikor vem prispela nekaj dni prej iz Livnega.

Slika

Ko smo prispeli smo z upravnikom najprej izmenjali nekaj besed, podali smo mu naše namere. Sledil je pregled dokumentov, spis eksploatacije letališča, pri čemer je zanimivo to, da mora pilot na hrbtni strani skicirati skico letališča, hribov v bližnji okolici in kar je najbolj pomembno, mesta jeklenic. Po pripravah sva zvedela, da bova Blanika dobila šele popoldan, zato sva počakala in si ogledala starte Mariborčanov in ostalih, ki so tisti dan leteli. Boštjan mi je že prej še enkrat predaval teorijo in specifike letenja ob hribih. Ob petnajstih je bil Blanik na tleh in sledil je praktični pouk. Vlečno letalo naju je odvleklo do Boke, kjer sva na 600 m odpela. Sledilo je nekaj zavojev in primerov približevanja hribu, osmice in ostale tehnike pilotiranja, pri čemer sem največkrat slišal besedo hitrost! Boštjan mi je pokazal primere letenja, ko si preveč oddaljen od pobočja, ko je variometer, bolj kot ne, žalostno tulil. Na istem mestu pa le nekaj metrov lahko pomeni bistveno razliko, če si v primerni oddaljenosti (ali bolje rečeno bližini) hriba. Obdelala sva primere letenja, ki omogočajo ustrezen pregled med preletavanjem vsek in ostale tehnike, ki pripomorejo k večji varnosti in v izogib trkom. Sledila je predaja palice in kaj hitro sem dognal učiteljeve nasvete. Odpeljala sva se po pobočju naprej mimo Žage, nato sva se vrnila nazaj mimo Kanina, kjer sva si ogledovala »Zip-line« kjer se adrenalinski navdušenci spuščajo po zajlah. Lahko povem, da je ena izmed njih nič kaj dosti nedolžna! Ko sva se zajle nagledala, sva se odpeljala še na Svinjak, do Bavškega Grintavca na kar se je Boštjan odločil, da mi gre dovolj dobro in se lahko v preostanku dneva podam še na raziskovanje okolice z letalom Elan DG-300 (PJ).

Slika

Nejc in Nina sta bila tako prijazna, da sta letalo Discus CS (NL) posodila Boštjanu, tako da sva se skupaj odpeljala na raziskovanje okoliških hribov. Kaj hitro smo ugotovili, da je energije v atmosferi še na pretek in da so dviganja še zelo močna, zato smo se preko Bavškega Grintavca zapodili mimo Kanjavca proti Doliču, kjer se nama je pridružil še Rok (ER) in skupaj smo se se zapodili mimo samega vrha Triglava. Pogled na trume »planincev« ki so se mučili iz Malega Triglava na vrh je res impresiven, toliko ljudi pa je na tej poti mogoče le nekoliko preveč in kliče po nesreči. Kakorkoli, vrh smo obrnili in se nato zapodili čez Dolino Triglavskih jezer proti Krnu. Kočo in vrh smo preleteli vsaj trikrat, ko smo se ponovno odpravili do Triglava in spet nazaj, nato smo pot nadaljevali še po Polovniku, na kar je pozna ura narekovala pristanek. Tudi ta je bil brezhiben, pristajal sem v 07 in lepo podaljšal do prikolice. Ker sva imela zaradi polne zasedenosti apartmajev prenočišče v Kobaridu, sva letalo pospravila v prikolico, pa tudi sicer je spanec na tak način, sploh v Bovcu, ko se lahko hitro kaj skuha, najbolj miren. Let je bil zelo lep, razgleden in poučen, saj sem tokrat s sledenjem potipal še ostale hribe, kar jih v Blaniku nisva.

Slika

Naslednji dan sva skupaj z učiteljem dorekla, da je primorska avtocesta (tako smo poimenovali pot od Črne prsti do Gemone) najbolj primerna za preizkus osvojenega znanja. Nejc je nekoliko nižje odpel na Boki in zato imel težave s prebijanjem inverzne plasti. Podal mi je nasvet naj odpnem višje, zato sem sledil njegovim navodilom in odpel na 800 metrih QFE, kar mi je omogočilo takojšnjo pridobitev višine. Let sem nadaljeval po Polovniku, nato sem prestopil na Bavški Grintavec, nadaljeval proti Prisojniku in se nato vračal po severnih stenah Jalovca, Mangarta, čez Rabeljsko jezero. Tu sem podaljšal v Italijo in se po zahodni strani Kanina mimo Polovnika odpravil na Krn. Od Krna naprej pa zadeva postane trivialna. Treba je paziti na padalce, druega pa nimam kaj izgubljat besed. Dvakrat sem po navodilih Rudija in načrtih odpeljal od Črne prsti do Gemone. Razgledi so res lepi. Najbolj me veselijo pogledi na koče, ki sem jih že neštetokrat obiskal peš. Ko vidiš pa le te z drugačne perspektive, je še toliko lepše. Zadnjo stranico sem podaljšal iz Gemone proti Kanjavcu in nato zaključil let s pristankom v Bovcu, tokrat zaradi prometa v smer 27. Pri tem sem upošteval opozorilo, da steza nekoliko visi, ampak vseeno nisem imel zaradi tega težav, ustavil sem se kljub temu relativno hitro. Na OLC-ju je bilo izračunanih 313 km preleta med točkami in trikotnik 120km.

Slika

Po pristanku smo letalo pospravili in še isti dan odšli domov. Vmes smo se odzvali na povabilo Crni-ja (Robert Šlaus) in se ustavili v Mostu na Soči oz. natančneje na veselici, ki je bila organizirana na račun že tradicionalnih skokov v vodo. Zakaj smo odšli že v soboto domov pa sledi v nadaljevanju oz. naslednji objavi.


Kako naj zaključim. Rudi (v besedilu tudi Boštjan) je nalogo izpeljal res odlično, pokazal in naučil me je veliko novega, predvsem pa omogočil, da sem delček alpskega letenja izkusil na lastni koži. Verjamem, da bo potrebno še veliko časa in izkušenj, da bom lahko suvereno preletaval tele naše vršace, a menim, da je osnove bolje osvojiti z inštruktorjem, kot pa samostojno odkrivati toplo vodo. Skupaj z inštruktorjem je primerno postaviti temelje za bodočo gradnjo pilotskih spretnosti in podobno izkušnjo želim vsem, ki jih mika letenje v hribih. Naj zaključim še z vtisom iz kramljanja z lokalci: "Pri letenju v hribih je pomembna energija, energija in še enkrat energija!" Seveda je tukaj mišljena kinetična energija letala, hitrost, ki nas lahko v kočljivih situacijah reši zato, ker imamo dovolj energije, da letalo preusmerimo v želeno smer (po navadi stran od grebena). Hvala upravniku, predsedniku in ostalim članom Aerokluba Bovec za organizacijo letenja in dobre nasvete ter prijetno druženje.

Slika

Se nadaljuje…
Zadnjič spremenil skavalic, dne Ne Sep 01, 2013 10:56 pm, skupaj popravljeno 2 krat.
skavalic
 
Prispevkov: 23
Pridružen: Sr Avg 07, 2013 8:10 pm

Re: Spoznavanje Alpskega letenja

OdgovorNapisal/-a skavalic » Če Avg 29, 2013 11:04 pm

nadaljevanje...

Po dobro prespani noči sem bil naslednji dan na letališču zgoden (ob sedmih). Na vsak način sem hotel rezervirati letalo, saj je napoved veliko obetala. Letalo je bilo potrebno še sestaviti, oblepiti in umiti ter spolirati. Nato je sledila še namestitev dlančnika, inštrumenta in namestitev padala, baterij, pregled in vpis pregleda v knjigo. Letalo sem porinil na štart in preostalo časa izkoristil za umiritev. Ponavadi, ko sem zgoden, lahko v miru poprimem še za kako delo na letališču, saj vem, da me ob ustreznem trenutku, ko je treba štartati, letalo čaka pripravljeno.

Slika

Plan je bil tak, da se poveže Postojno z Bovcem, ter odleti še od Gemone do Črne prsti. Priznati moram, da me je že prejšnje dni zamikalo, da bi primorsko zračno avtocesto zamenjal z avstrijsko, a vendarle sem pri sebi vedel, da je treba zadeve osvajati počasi - zaradi varnosti. Vesel sem bil, da se mi bo na preletu pridružil Miha. Letenje v timu sem z Miho že prej preizkusil in sva se dobro ujela. Malce naju bremza to, da je veliko bolj izkušen, zato mu je včasih težko slediti ali ga prehiteti. Štartala sva zgodaj, kar je narekovalo nekaj težav pri pridobivanju višine. Skoraj sem že moral pristajati a sem vendarle šibko dviganje v zoni letališča izkoristil in se odpeljal v vrh Sv. Trojice, kjer je Miha javil dviganje. Proti Jurščam in Snežniku je že čakala cesta kumulusov, ki sva jo dobro izkoristila in izhodišče preleta pomaknila na jug. Letenje proti Risnjaku je zmeraj podvig oz. je treba biti v tistem predelu visoko, saj je teren zahteven, kar se zunaj letaliških pristankov tiče. Če sem iskren jih ravno ni, Lož in kasneje Grobnik se ponujata, a samo z ustrezno višino, na katero je treba paziti. Tudi tokrat je šlo brez zapletov, vračala sva se preko Javornikov in oba sva se strinjala z idejo, da jo mahneva kar čez Col. Kumulusna oblačnost je vsekakor pri odločitvi pomagala. Nadaljevala sva brez zapletov, z nekaj dobrimi dviganji sva preletela mimo Čepovana, skoraj prelahko do vrha Mrzlega vrha. Padalci in nekaj zmajarjev nam je že nakazovalo dviganja, a sem se kljub temu raje zapeljal nekoliko bolj severno pod greben Krna. Miha je bil nekoliko niže. Dviganje je bilo ravno tam kjer sem predvideval da bo, škoda samo, da je bil Miha toliko niže, da ni uspel pobrati. Sam sem se povzpel do višine 2600 QNH, Miha pa je mojstrsko nadaljeval po grebenu naprej proti Svinjaku in me ujel, ker je medtem ko sem vrtel na Krnu pridobil kar nekaj prednosti v dolžini. Ja ni kaj, v hribih si hiter, če si v višini grebena. Med Javorščkom in Svinjakom sva izkoristila dviganje in se povzpela kar se da visoko (2750 m) in jo nato mahnila kar naprej čez predel v vrh Sv. Višarij. Tam sva višino poravila saj so sveti podarili lepo dviganje.

Slika

Tukaj mislim, da prehitevam in bi bilo prav, ča povem kdaj je padla odločitev, da ne greva proti Gemoni, ampak naprej v Ziljsko dolino. V bistvu je bila odločitev relativno enostavna. Teren mi je bil že kar domač. Letenje okoli Mangarta prejšnji dan, pogled proti SZ in nebo posejano s kumulusi, je kar samo velevalo smer letenja. Odločili smo se zato, da prelet nadaljujeva proti Avstriji.
Na severni strani doline so bili kumulusi bolj krepki z lepšo in precej kompaktno bazo. Kljub temu, da je bil Miha nekoliko naprej, me je pred odločitvijo zmeraj vprašal kam gremo, kaj bi ti naredil, kaj se ti zdi boljše. Šele nato, ko je dobil odgovor, sva se odločila kam. Je pa res, da sva si bila z idejami poenotena (tudi zato, ker je bila berljivost razvijajočega se vremena enostavna).
Po predhodnih posvetih in pripovedih sem vedel, da je dolina kar prometna in da je treba oprezati za drugimi letali še toliko bolj. Srečala sva jih le peščico. Dviganja pod kumulusi, ki sva jih gledala pred prečkanjem, so bila srednje močna s povprečji nekje med 2-3 m/s. Napredovala sva hitro. Nekoliko pred Obertilliahom me je Miha vprašal kaj pa kako. Sledil je moj odgovor, da še malo nadaljujeva prelet pod naslednji kumulus in se nato obrneva počasi nazaj. Letela sva visoko pod kumulusi, kar nama je zaradi slabega pregleda nad dogajanjem v smeri nazaj proti Dobraču, nekoliko otežilo nadalje pol ure. Tukaj sva se morda nekoliko slabo odločila, da preskočiva na južno stran doline proti Nassfeldu. To sva opazila šele na sredi doline, ko se nama je po tem, ko nisva bila več pod kumulusi, odprl pogled na vzhod. Ni kaj, vračali pa se ne bomo, sva si rekla. Med tem je veter iz S smeri že začel obračati na JZ in v Nassfeld sva priletela v zaveterje, kar ni bilo ravno vzpodbudno. Vseeno sva se tukaj nekoliko razdelila in poiskala dviganje. Pot sva nadaljevala neposredno proti Kaninu, vendar naju je letenje v zavetrni strani spet kaznovalo z višino in propadanjem zato sva bila ponovno prisiljena k iskanju dviganja. Tokrat sva bila, še nekoliko bolj kot prej, v neprijetnem položaju nekje okoli Pontebbe.

Slika

Jaz sem ostal v višini vrha, kjer sem imel vsaj majhno propadanje (skoraj nulo), Miha mi je dal navodila da naj tam ostanem, medtem je on iskal morebitno dviganje v bližnji okolici. Čakanje se je izplačalo, saj je iz nule, po dolgih štirih minutah, dviganje preraslo v s povprečno hitrostjo 3 m/s. Pridobila sva hitro 500m višine, kar je bilo dovolj za andaljevanje proti Kaninu. Od tu naprej je šlo hitro. Pod kumulusi sva se na Z strani dvignila do baze oblakov, nadaljevala čez Polovnik mimo Krna in nato kar naprej neposredno proti Čavnu, saj sva se pod kumulusom na Polovniku povzpela na 2700m. Čez Banjško planoto je šlo gladko in spustila sva se proti Predmeji ter nadaljevala naprej proti Podnanosu in se iz šibkega dviganja premaknila naprej na Sv. Hieronim. Nad cerkvico sva v dviganju nabrala do 2000 m višine in se nato sputila proti Postojni oz. javornikom. Od tukaj sva lahko samo opazovala kumulusno cesto od Krna preko Cerknega in Logatca naprej proti Kočevju. V Postojni pa sva imela opcijo, saj so ravno v tistem trenutku na Javornikih jadrali učenci z Blaniki. Malo se je bilo sicer treba potruditi a sem hitro nabral toliko višine, da bi bilo škoda prelet na tem mestu prekiniti. Miha žal dviganja ni dobil, zato sem se odločil, da let nadaljujem naprej proti Dolenjski in mu nato javim kako je.

Slika

Let sem nadaljeval preko Cerkniškega jezera proti Ložu, kjer me je čakal dobro razviti kumulus. Letenje sem tukaj že konkretno umiril, tudi MC sem popravil navzdol. Mihi sem javil dviganje in kmalu me je dohitel. Skupaj sva pod kumulusi nadaljevala proti Kočevju. Teren mi je bil neznan, zato sem prepustil vodenje Mihi. Ob planiranju sva čas izkoristila za pregledovanje terena. Pred Kočevjem sva obrnila nazaj in poizkušala nabrati čim več višine, saj je bilo že precej pozno. Ta del poti je bil zame najbolj stresen. Inštrument je sicer kazal 450m rezerve a je bilo, za vrnitev domov, treba splanirati čez javornike oz. nekam pred Sv. Trojico, pri čemer je JZ veter narekoval preletavanje zaveternega dela. In res v zaveterju sva izgubila veliko. Ko smo prišli na J stran grebenov v Jurščah, sva bila konkretno nizko. Rezerve je bilo samo še 200 m. Sam sem Mihi priznal, da sem si že ogledoval Pivko. Kljub temu, sva vedela, da bodo dviganja ob grebenu, zaradi vetra dobro delala. MC sva nastavila na 0 in z 200 m rezerve planirala proti letališču. Miha je šel nekoliko južneje, jaz pa, ker sem imel več višine, neposredno na Z del Sv. Trojice. NA sv. Trojico sem prišel vravno v višini cerkvice. Ker je inštrument kazal, da imam dovolj višine za dolet na letališče, nisem eksperimentiral z zavoji, ampak sem se ob pobočje Sv. Trojice toliko prislonil, da sem pridobil še nekaj dodatnih metrov. V zono sem prieletel na 400m višine.

Slika

Veselje po pristanku je bilo nepopisno. To, da so se zadani načrti uresničili, veliko pomeni. Veliko sem se naučil, predvsem na račun izkušenih prijateljev, ki so mi z nesebičnim deljenjem nasvetov pomagali k uresničitvi ciljev. Samo želim si lahko, da bo takih preletov, druženja ali letalskih dni še veliko, če bodo še letos pa toliko bolje.

Lp, Sandi :)
Zadnjič spremenil skavalic, dne Ne Sep 01, 2013 11:17 pm, skupaj popravljeno 1 krat.
skavalic
 
Prispevkov: 23
Pridružen: Sr Avg 07, 2013 8:10 pm

Re: Spoznavanje Alpskega letenja

OdgovorNapisal/-a KrisR » Pe Avg 30, 2013 12:51 pm

Hvala da si delil to izkušnjo z nami, meni kot ravnincu še posebej zanimivo branje.
KrisR
 
Prispevkov: 62
Pridružen: To Mar 30, 2010 5:22 pm

Re: Spoznavanje Alpskega letenja

OdgovorNapisal/-a MihaPremrl » Pe Avg 30, 2013 4:47 pm

Bravo Sandi, lepo spisano. Bom še jaz objavil svoj pogled na prelet. Samo da ga končam... Kdaj bomo pa slike naredili, da se bodo premikale? ;)
MihaPremrl
 
Prispevkov: 105
Pridružen: To Nov 10, 2009 10:39 am

Re: Spoznavanje Alpskega letenja

OdgovorNapisal/-a MihaPremrl » Pe Avg 30, 2013 10:45 pm

»Sandijevih« 500

V nedeljo 18.08.2013 je bil prav poseben dan za Sandija Kavaliča, kajti prvič je z jadralnim letalom preletel 500 kilometrov. Nič posebnega, boste rekli, a z letališča v Postojni lahko prelete daljše od 500 km z letalom standardnega ali klubskega razreda preštejete na prste dveh rok.
Za začetek zgodbe o preletenih 500 kilometrih se moramo vrniti v december 2010, ko sem prejel naslednje eletronsko sporočilo:

Pozdravljen.
Zanima me kako do licence pilota jadralnega letala. Nekaj sem prebral na vaši spletni strani. Sem zelo zainteresiran. Kdaj potekajo tečaji in kako vsa stvar poteka? Se je potrebno včlaniti v klub?
Hvala že v naprej za informacije in lep pozdrav,
Sandi Kavalič

Ne zgodi se pogosto, da se kdo sam javi za tečaj jadralnega letenja. Še manj pa da bi se kdo, kot se je Sandi, kar takoj ponudil za delo v klubu. Pristop mi je bil takoj všeč, sploh ker sem izvedel, da se z jadralnim letenjem ne srečuje prvič in da se je že udeleževal tekmovanj z jadralnim padalom. Za »sotrpina« pri spoznavanju z jadralnim letenjem je dobil Nejca Mivška, ki je leto za jadralno licenco naredil še motorno licenco. Učitelj Boštjan Rudolf in ostali ki smo pomagali pri izvedbi tečaja smo hitro spoznali da bo generacija 2011 za naš klub posebna.

Na hitro se preselimo za nekaj let naprej in skočimo v sredino avgusta 2013. Sandi je medtem že »stari maček«, ki leti vse kar je v Aeroklubu Postojna sploh mogoče, s katerim sva že spoznala skrivnosti zunaj letališkega pristanka, (pristanek v skoraj meter visoko travo na Vipavskem letališču je zame zunaj letališki) in ki ima željo leteti v Alpah. Z Boštjanom sta se dva dni pred opravljeno petstotico odpravila v Bovec, kjer je Sandi spoznal skrivnosti in zakonitosti letenja ob pobočju, za nedeljo pa je bilo predvideno, da si pogledata še kako se s Postojne pride do njemu poznanih pobočij Krna, Polovnika in Kobariškega stola. Žal se Rudiju tisti dan ni izšlo vse po načrtih zato sem si sam zadal nalogo, da ga bom po svojih najboljših močeh poizkušal zamenjati. Kljub temu, da si nisem ogledal vremenske napovedi, ker sem bil dan prej pri kolegu na rojstnem dnevu, so mi izkušnje govorile, da bo dan dovolj dober za zadani cilj Postojna - Gemona in nazaj s kakim obvozom ali dvemi prek Črne prsti.

Zaradi tega ker sem se želel naspati sem na letališče prišel dokaj pozno a vseeno zadosti zgodaj, da sva še ujela začetek termičnega dneva ter vzletela okoli 11:30 ure. Najbrž bi bilo mogoče vzleteti in vzraku ostati že kakih tridesed do petinštirideset minut prej a nama je za dosego zastavljenega cilja tudi malo kasnejši vzlet zadostoval. Sandiju na začetku ni prijelo zato sem mu javil lepo dviganje nad Sv. Trojico ter ga malo počakal tako da se, za razliko od PJ pod mano, nisem prav pretirano trudil »centrirati« dviganja. Po ustaljeni praksi je zjutraj vreme vedno boljše proti Hrvaški. Čeprav sva imela zastavljeno obratno točko na severozahodu se mi je zdelo bolj smiselno zapoditi pod oblake proti Snežniku na jugozahodu ter nabrati še nekaj »lahkih« kilometrov pod kumulusno cesto. Moj načrt je bil nabrati višino le v delfinjem letu ter se peljati kolikor daleč bo na ta način mogoče. Žal me je premamil lep kumulus na Snežniku, ki sploh ni dal dviganja, tla pa so na 1800 m QNH tam že kar blizu, zato sva med najvišjim primorskim vršacem in Sviščaki – smučiščem med osamelcem in Ilirsko Bistrico, kar nekaj časa štrikala v temi (beri senci), da sva dobila pametno dviganje, ki nama je omogočilo varno nadaljevanje poleta. Po pridobljeni višini, je bilo nadaljevanje poleta na petdeseti kilometer od Postojne trivijalno. Vožnja pod kumulusno cesto ni bila le prijetna ampak tudi hitra in dokaj varna. Let bi bilo možno nadaljevati proti jugovzhodu a se je kumulusna cesta končala in Sandi je izražil željo, da bi raje kot spoznaval »morje« spoznaval »hribe«. Zato sva se zapodila nazaj po isti poti od koder sva prišla, ter vmes pobrala 2,8 metersko dviganje na pol poti med prvo obratno točko in Snežnikom. Let sem želel nadaljevati čim bolj po kurzu, a sem kmalu opazil, da pri zadani potovalni hitrosti prelet preko Podkraja brez krampa in lopate ne bo možen. Zaradi tega sva povrtela tudi nekaj slabša dviganja v okolici domačega letališča. Oblaki v smeri Golakov niso nakazovali nič posebnega a se je izkazalo da sva ravno ujela interval in se brez posebnega vrtenja zgolj z delfinjim letom odpeljala preko hribov severno od Ajdovščine, čez Čepovan in Trebušo direktno na Mrzli vrh nad Tolminom. Takega vremena ne pomnim. Vmes bi lahko še krepko nabrala višino a se nama ni zdelo smiselno »strašiti« kontrolorjev na Ljubljana INFO zato sva se držala zgornje meje E zračnega prostora. Nad Mrzlim vrhom je po pričakovanjih delalo a se mi je zdelo, da bo bolje delal Rdeči rob, zato sva se premaknila bližje strmemu pobočju. Očitno sem balon dviganja zgrešil le za nekaj sekund oziroma nekaj metrov, saj se je DG-300 v dviganju dvigal bistveno hitreje od mojega DG-101G. Zadovoljen sem bil z uro, ki je kazala šele dvajset do enih, s svojo višino 2150 m in dejstvom, da je Sandi kar 400 m višje, zato sem predlagal, da pogledava kako je v Ziljski dolini. Ker Sandi tam še ni bil je bil takoj za to da poizkusiva namesto Goriško-Postojnske raje Leško avtocesto. Nad Kozjim bregom za Javorščkom nabereva še nekaj višine za udoben preskok proti Pobočju nad Rabeljskim jezerom ter se tja odpraviva kar čez Jerebico. Pobočje ni delovalo tako kot sem mislil da bo, saj se je veter iz juga obrnil na severozahodnik, zato sva zavila proti Višarjam in nad Kraljevsko špico dobila slaba dva metra, ki sta nama zagotavljala napredovanje v Ziljsko dolino. Naslednje standardno dviganje severno od Malborghetta je bilo že prav kičasto, sej naju je s tremi metri na sekundo izstrelilo na 3100 m. Zapodila sva se proti »Ritkam«, a kljub lepim oblakom nisva dobila pričakovanega dviganja zato sva bila primorana vrteti 1,8 m/s. Aleše Krusič, ki je že skoraj od samega začetka svojega poleta letel na »žgance« (na navaden variometer), ker mu jo je zagodla kolegica elektrika se je medtem že vračal skoraj z Brunecka in javljal, da se naprej nekaj podira. Vseeno sva pot preko Lassa nadaljevala v Lienške dolomite, kjer so bila dviganja slabša kot sem pričakoval, zato sem nad Obertilliach-om Sandija povprašal o nadaljevanju. Modro je ugotovil, da je to kar je videl do sedaj precej več kot si je sploh upal pomisliti, da bo tega dne videl, pogled na uro, ki je bila pet do treh pa me je prepričal da je mogoče pravi čas za obrat proti domu. Kasneje sem na OLC-ju poiskal polet Aleša Maraža in ugotovil, da bi bilo najbrž pametno let nadaljevati še vsaj kake pol ure in če bi bil sam ga najbrž tudi bi a kolegu nisem še želel od blizu razkazovati lepot dolin Avstrije in Italije. Vedel sem da imava dobro povprečno hitrost in da je ura še dovolj zgodnja da bi lahko opravila 500 kilometerski prelet. Na hitro sem začel seštevati kilometre (ker sem Oudie-u pozabil naročit naj jih sešteva namesto mene) in ugotovil, da nama bo v Postojni zmanjkalo še kakih 80 kilometrov. Ker proti Dolenjski ali pa Grobniku vreme po navadi najkasneje ugasne sem se odločil, da bova let, če bodo okoliščine to omogočale poizkušala nadaljevati v naštetih smereh. Obrnila sva se proti Lassu, kjer so se ponovno začeli delati lepi oblaki. Do hribov med Lassom in »Ritkami« je šlo brez težav nato pa sva se malo zakvačkala. Premamil me je lep kumulus nad Nassfeldom, saj pod bazo ni bilo lepo videti oblakov naprej po kurzu proti Nötschu. Premamila me je tudi krajša pot po kateri bi lahko letela, saj bi s pridobljeno višino lahko pot nadaljevala po krajšnici prek Pontebe in zahodnih pobočij Kanina do Žage. Že na sredi doline sem opazil zmoto v obliki dveh šolskih kumulusov v kurzu od Lassa proti Nötschu, a sva bila že tako daleč, da se ni bilo smiselno vračati na severno stran Ziljske doline. Kumulus nad Nassfeldom se je napajal z južnega pobočja do katerega bi žal lahko prišla le skozi kak tunel. Ker sva se znašla na napačni strani hriba, ter še v zaveterju sva bila primorana povrteti meterček, da se izogneva slabi volji na tleh. Malo naprej in sto metrov višje naju je čakalo 1,8 metersko dviganje. Žal ne bomo mogli nikoli z gotovostjo reči ali je bilo prav, da sva povrtela meterček ali ne nekaj pa je gotovo. S psihološkega stališča je bilo za mojega »soborca« zagotovo dobro da sva ga povrtela. V nadaljevanju sva se držala načrta in čez Pontebo, kjer sva zaradi nezaupanja vremenu ter »Rovtam« pod nama še malo kvačkala ter nato pot nadaljevala proti Žagi. Nad zahodnim pobočjem Kanina sva srečala Aleša Maraža, ki nama je povedal da je štartal z Ajdovščine šele ob treh. Večerni pogled na OLC je razkril da naju je s preletenimi 500 km skoraj prehitel, ter da se je krepko naprej od Starzinga obrnil po peti uri. (Bravo Aleš, dolet z 230 km se ne dela vsak dan) Dviganje na Polovnikom je bilo s svojimi 3,4 m/s že prav kičasto in ne spomnim se kdaj sem nazadnje delal dolet proti Ajdovščini z 2700 metrov. Na standardnem mestu med Avčami in Čepovanom naju je čakalo dviganje ki nama je zagotovilo zadostno višino za pobiranje balončkov nad Golaki in krajšnico za na pobočje nad Ajdovščino. Vedel sem, da bo pobočje med Vipavo in Plešo na Nanosu pri jugozahodnem vetru dalo uporabno dviganje, zato sem se zapodil direktno tja. Ker se je videlo da do Postojne ne bo pametnih dviganj (ni bilo oblakov) sva vmes še nekajkrat poizkusila srečo v plavem. Do Gradiške Ture ni bilo nič uporabnega, zato sva bila nad »tablo« primorana pridobiti nekaj meterov za nadaljevanje. Kmalu nama je potegnilo nad vojaškim streliščem pri Podnanosu, tako da sva let lahko nadaljevala proti Postojni. Tu sem spet tako kot na vsakem poletu pozabil potegniti ročno zavoro in se zapeljal v Javornike po »dvometraša« medtem ko se je Sandi pod Blanika odpravil po gotovo dviganje. Seveda sem preklinjal, ko sem jih gledal v stratosferi nad seboj medtem, ko sem potil pod njimi. Nekako mi je s Sandijevo pomočjo uspelo splezati skoraj pod bazo, medtem pa je bil Sandi že 9 kilometrov pred mano. Ker sem izbral bolj direktno linijo in ker nisem naredil nekaj odvečnih zavojev tako kot Sandi sem ga ujel nekje nad Ložom. Preveč črna kumulustrada je bila med Ložom in Kočevjem. V mislih sem imel le to da bi obrnila 40. kilometer ter prišla do doma, ker sem vedel, da bo to pomenilo 500 kilometerski prelet. Ko sva pod črnino mukoma napraskala še nekaj metrov in se odpravila proti Babnemu polju - proti soncu. Imel sem načrt da tam napraskava še nekaj metrov se po robu črnine prigoljufava kolikor bo mogoče proti 40. kilometru od Postojne in obrneva nazaj domov. Upal sem, da bo sončna stran kumulustrade še radodarna z dviganji, ker pod črnino ni bilo več ničesar. Nad Babnim poljem nama je tako kot sem predvideval lepo prijelo in pod črnino, sva se lepo peljala celo na petdeseti kilometer od Postojne kjer nama je nasproti prišel oblak. Pred njim pod drugim sva še malo povrtela in se odpravila proti domu. Po mislih se mi je že podila 600-tica s podaljšanjem preleta po pobočju proti Gorici a sem si rekel, da morava najprej priti do doma. Še dobro, da nisem preveč razmišljal o tem, kajti pot do doma je bila še zelo neobičajna. Iz preteklih izkušenj sem vedel, da morava priti samo na drugo stran hribov, ki so med Javorniki in Snežnikov pa bova doma. Vedel sem tudi da morava čez hribe čim prej, dokler imava še višino, ker manj požira in ker ti ne pridejo nasproti takrat ko nimaš kam oziroma takrat ko moraš še enkrat skozi spuščajoči zrak na zavetrni strani hriba. Najbrž bi morala leteti bolj proti Snežniku in Koritnicam, saj so tam hribi nižji oziroma proti Ložu in nato čez hribe tik pred Javorniki kjer so hribi najnižji. Sandiju sem že »prehitro« čestital za uspešno opravljenih 500 kilometrov, ko se požiranje kar ni in ni hotelo ustavit. Pričakoval sem, da naju bo »slačilo« toda ne toliko. V nekem trenutku sem že ocenil, da je bolje da Sandija peljem pristat v Marof – vzletišče pri Cerknici, kot pa da rineva naprej proti Jurščam, ker se mi je zazdelo, da bi v Koritnice lahko prišla prenizko za varen pristanek eden za drugim. Ravno v tem trenutku je Sandi javil, da ga ne požira več in da gre čez hrib, zato sem porinil za njim. Na priveterni strani sem takoj dobil slab meterček in po pridobljenih 100 metrih sem vedel da nama bo uspelo priti do doma.

Prelet je bil zame nekaj posebnega, ker sem prvič nekoga peljal v Alpe, ker sem odletel 500 kilometrov in ker sva s Sandijem letela vso pot skupaj. Všeč mi je kar je dokazal Sandi. V dobrih dveh letih in pol se je s pomočjo klubskih kolegov prelevil iz človeka, ki še nikoli ni sedel v jadralnem letalu v jadralnega pilota s preletenimi 500 kilometri po Alpah. Če je to zmogel Sandi, lahko zmoreš tudi ti!

Slike sledijo, ko mi jih dostavi Sandi. ;)
MihaPremrl
 
Prispevkov: 105
Pridružen: To Nov 10, 2009 10:39 am

Re: Spoznavanje Alpskega letenja

OdgovorNapisal/-a krevh » Po Sep 09, 2013 6:01 pm

Čestitam Sandi ;)
Uporabniški avatar
krevh
 
Prispevkov: 72
Pridružen: Pe Nov 13, 2009 10:34 am


Vrni se na Odprave in dogodki

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 2 gostov